Danes praznujemo 1. maj, praznik dela v spomin in opomin, da status, ki ga danes uživamo delavci ni niti samoumeven niti pridobljen brez boja. Še več, vse kar imamo in so nam predhodne generacije delavcev izborile, lahko zelo hitro izgubimo. Morda je danes tudi dober dan za razmislek, kako naš sindikat in sindikati na splošno pripomorejo k blagostanju delavcev. Kar nekaj kolegov me je v zadnjem času vprašalo točno to, in sicer kakšna je naša trenutna vloga v podjetju. Na kratko bi lahko odgovoril, da kadarkoli imamo v interakciji dve nasprotujoči si sili, ki se potegujeta za isti kos pogače, je vloga vsake od njih, da pridobi za svojo stran kar največ. V začetku je običajno to zavzemanje burno ali vsaj opazno, slej ko prej pa se situacija umiri, saj pride do ravnovesja med obema stranema.

Stanje, ki ga imamo danes v podjetju, je torej posledica (tudi) tega uravnovešenja med našim delovanjem in interesi lastnika. Problem ravnovesja pa je, da situacija miruje, nič kaj dosti se ne dogaja in opazovalcu se lahko kaj kmalu zazdi, da so takšne razmere običajne in ne razmišlja o silnicah, ki delujejo nanje. In tukaj običajno pride do t.i. napake razbite šipe. Napako razbite šipe je v svojih esejih opisal F. Bastiat kot posledico zaključkov opazovalca, ki temeljijo izključno na trenutnih opažanjih, brez abstrakcije in razmišljanja izven zaznanega fizičnega konteksta. V svoji priliki opiše, kako huligan ponoči razbije izložbo trgovcu in zjutraj se na kraju dogodka zberejo mimoidoči ter modrujejo, kako bo razbito steklo pripomoglo k splošnemu blagostanju, saj bo moral trgovec naročiti novo izložbo, s tem pa bo zaslužil steklar, ki bo nato ta sredstva porabil naprej. Nihče pa ne razmišlja, da je bila z razbitjem šipe iz družbe dejansko izvzeta vrednost, ki jo bo potrebno nadomestiti. Nihče ne razmišlja, da bi za ta sredstva, ki jih bo trgovec porabil za novo izložbo, dejansko lahko ustvarili neko novo vrednost. Npr. trgovec bi si lahko za ta denar kupil novo obleko, ali zaposlenim kupil avtomat za kavo ali kaj podobnega.

Nekaj desetletij po Bastiatu je psiholog J. Piaget v zgodbi opisani pojav umestil v znanstveni okvir znotraj svojih raziskav mišljenja. In sicer je razmišljanje mimoidočih ob razbiti šipi opisal kot "konkretno logično mišljenje" oz. "sposobnost logičnega mišljenja v odnosu do fizičnih predmetov". Ljudje torej razmišljajo le o stvareh, ki jih fizično zaznavajo, vidijo, slišijo, občutijo. Ne razmišljajo o stvareh, ki na situacijo vplivajo ali iz nje izhajajo, vendar niso oprijemljive. Po drugi strani, v kolikor bi o tem razmišljali, to Piaget opiše kot "formalno logično mišljenje" oz. "sposobnost mišljenja izven konkretne stvarnosti". To je abstraktno razmišljanje o odnosih med odnosi, o razmerjih in pojmih drugega reda, z upoštevanjem verbalnih dejstev in propozicij, ne le konkretnih objektov.

Po Piagetu so raziskovalci preverjali, v kolikšni meri se znotraj populacije določeno logično mišljenje uporablja. Strašljivi so izsledki, da kar polovica odrasle populacije nikoli ne razvije mentalnih sposobnosti, ki je značilna za višje stopnje (formalno mišljenje), preostala polovica pa v večini to stopnjo dosega le na omejenem področju izkušenj. Pri tem šolanje dejansko ne pripomore kaj dosti k razvoju formalnega mišljenja, saj je praktično v celoti zastavljeno kot reprodukcija navedenih dejstev (konkretno mišljenje) in pri tem ne zahteva, ali pa celo sankcionira razmišljanje o izvoru, delovanju oz. resničnosti teh dejstev. Na kratko, univerzo se lahko zaključi brez sposobnosti formalnega mišljenja in dejansko je raziskovalce presenetil odstotek slušateljev na višjih šolah, ki formalnega mišljenja ne obvladujejo.

Če se vrnemo k naši temi, imamo situacijo, ki na videz deluje mirno in okolje, ki ne spodbuja abstraktnega razmišljanja o vzrokih in posledicah te situacije. Zato se je potrebno vedno znova zavestno opozarjati, da takšno okolje ni samoumevno. Je posledica dolgotrajnega boja delavcev in se (lahko) hitro (po)slabša, ko se silnice na strani delavcev krhajo in zmanjšujejo. Zato imamo praznik dela, da se tega spomnimo in ozavestimo. Konkretno za naše delovanje znotraj podjetja lahko rečemo, da je v trenutnem ravnovesju, razmišljamo pa lahko, kaj vse bi se zgodilo brez tega, da smo opozarjali na situacijo in v določeni meri izvajali pritisk na delodajalca:

  • Lahko bi bilo odpuščeno še več kolegov.
  • Lahko bi odgovorna dela opravljali študenti in ne zaposleni s pogodbami.
  • Lahko bi se zaposlenim nalagalo večje odgovornosti oz. delovne pozicije, kot so jih dolžni opravljati po pogodbi.
  • Lahko bi za odgovorna dela prejemali praktično minimalno plačo.
  • Lahko bi nagrajevanje preprosto ukinili.
  • Lahko bi ukinili celotne službe in jih preselili k podizvajalcem ali celo v drugo državo.

Pri tem je pomemben še en vidik, in sicer da v primeru, ko se delavci poslabševanju pogojev ne uprejo, se sčasoma to zazna kot "normalno" stanje. Temu pojavu rečemo tudi "iluzija o pravičnem svetu". To je, sčasoma se tako gospodarji, kot sužnji svoje vloge navadijo, jo sprejmejo in niti pomislijo ne, da bi lahko bilo kaj drugače. Svojo pozicijo v svetu se torej zaznava kot pravično. Posledično ni torej "nič narobe" s tem, da ima 62 fizičnih oseb več premoženja kot polovica najrevnejšega svetovnega prebivalstva in tudi delavci v tretjih državah (in vedno bolj postajamo takšna država z vidika odnosov med delavci in lastniki kapitala) dejansko sami sprejmejo pogoje dela, ki se jim ponujajo. S tega vidika je transakcija očitno "pravična". Zato, da se zadeva ne razvije v skrajnost oz. v golo preživetje delavcev je nujno, da obstaja organizacija, ki konstruktivno opozarja na nepravičnost odnosov oz. delitve kapitala, med delavci, ki kapital ustvarjajo in lastniki, ki si ta kapital lastijo.

Še eno vprašanje se običajno pojavlja in sicer, kaj dobimo za članarino, ki jo plačujemo v sindikat. Za začetek bi morda najprej izzval vsakogar, ki ima pomisleke o sindikalni članarini, naj pomisli, kakšno "članarino" vsak mesec plača delodajalcu in oblasti. Če vzamemo podatke Si.mobila iz leta 2014:

Mesečne "članarine" na zaposlenega Si.mobilovca v letu 2014 so torej bile:

  • Obvezna članarina za lastnika kapitala: 12.046,18 EUR
  • Obvezna članarina za oblast te države:    1.399,24 EUR
  • Prostovoljna članarina za sindikat:                26,10 EUR

Skratka, v povprečju je vsak zaposleni od mesečno ustvarjenega kapitala (15.064,81 EUR) lastniku prispeval 80,0 %, oblasti 9,3 %, sindikatu (če je tako želel) 0,2 % in sam je prejel 10,5 %. Ne vem za vas, a jaz se bolj sprašujem, zakaj plačujemo lastniku 80 %, kot zakaj sindikatu 0,2 %? In pri tem je sindikat edini, kateremu je resnično v interesu, da je delež ustvarjenega kapitala, ki ga delavci prejmemo, kar največji. Za takšno, relativno dokaj borno članarino, ki jo prejme sindikat, imamo na individualni ravni zagotovljeno pravno zastopanje in svetovanje ter ugodnosti z naslova ZSSS članstva (t.j. kartica ugodnosti). Na ravni podjetja imamo zagotovljeno kolektivno platformo za organizacijo delavcev in skupno zastopanje pred delodajalcem, kar nam zagotavlja boljšo pozicijo pri doseganju ciljev in zagotavljanju potreb delavcev v odnosu do delodajalca. Prav tako imamo na voljo 30 % vseh vplačanih članarin na našem TRR, ki jih lahko porabimo po svoje: za izlete, subvencije, izobraževanja ipd. Na najvišjem nivoju pa sindikati predstavljajo socialnega partnerja, ki zastopa delavce v pogajanjih med delodajalci in zakonodajalcem (oblastjo). Lahko si predstavljate "kapitalsko" nesorazmerje med vsemi tremi partnerji v pogajanjih (kot sledi iz našega primera): 90 % delodajalci, 10 % oblast in 0,02 % sindikati (računajte s tem, da je cca 10 % članstva). Kako krhka je pozicija sindikatov je jasno iz vpogleda v te številke. Edino zaradi preteklega boja in tradicije sindikalizma ter seveda zaradi dejstva, da ves kapital ustvarimo delavci in bi s stavkami ohromili sistem, nas verjetno sploh še kaj vprašajo. Žal pa prav zaradi odsotnosti zavedanja o pomembnosti združevanja delavcev v sindikate in vedno večjem individualizmu, moč sindikatov plahni in prihodnost, ki ob takšnem trendu čaka nas in naše otroke, je zapisana v knjigah s konca 19. stoletja. Vzamite v roke npr. Charlesa Dickensa, ali za bolj ruralne duše, Ivana Cankarja in bolj ko ne, so ti socialni kritiki svojega obdobja dobro opisali, kakšen je svet, ko silnice na strani delavcev popustijo ali razpadejo.

Upam, da nisem bil predolg in da končamo z optimizmom, se vam vsem članom zahvaljujem za zaupanje, predanost in dobro voljo. Zadeve so se trenutno nekoliko umirile, a naše glavno poslanstvo nas verjetno šele čaka. Vztrajamo skupaj.

Živel 1. maj in lep pozdrav,

Miha Kočevar

Ob odpovedi s strani delodajalca zaradi poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti je zaposleni upravičen do odpravnine. Zakon (ZDR-1) določa, da se odpravnina izplača v sledečih zneskih:

  • 1/5 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot eno leto do deset let,
  • 1/4 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot deset let do 20 let,
  • 1/3 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot 20 let,

pri čemer se za osnovo šteje povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Izplačani znesek prejme delavec v celoti in ni obdavčen. Izjema je znesek, ki je višji od 10-kratnika osnove. Tukaj se obdavči razlika med izplačanim zneskom in med 10-kratnikom osnove.

Delavec lahko v roku 30 dni po prejemu odpovedi na Zavodu RS za zaposlovanje vloži zahtevo za prejem denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Trajanje nadomestila je odvisno od zavarovalne dobe (plačanih prispevkov za socialno varnost), pa tudi starosti zavarovanca:

  • 2 meseca za zavarovanca, ki je mlajši od 30 let in je bil pred nastankom brezposelnosti zavarovan najmanj šest mesecev v zadnjih 24 mesecih,
  • 3 mesece za zavarovanje od devet mesecev do 5 let,
  • 6 mesecev za zavarovanje od 5 do 15 let,
  • 9 mesecev za zavarovanje od 15 do 25 let,
  • 12 mesecev za zavarovanje nad 25 let,
  • 19 mesecev za zavarovance, starejše od 50 let in za zavarovanje nad 25 let,
  • 25 mesecev za zavarovance, starejše od 55 let in za zavarovanje nad 25 let.

Višina nadomestila pa je odvisna od povprečne plače zaposlenega in sicer prejme prve tri mesece 80%, v naslednjih devetih mesecih 60% ter po izteku enega leta 50% povprečne mesečne plače zadnjih osmih mesecev pri delodajalcu. Pri tem obstaja spodnja omejitev v višini 530,19 EUR oz. zgornja omejitev v višini 892,50 EUR bruto mesečno. Od nadomestila se obračunajo tudi prispevki, ki so odvisni od višine nadomestila. Med prejemanjem denarnega nadomestila delavcu teče tudi pokojninska doba.

Zgoraj navedeni pravici do odpravnine in do nadomestila za brezposelnost sta na voljo izključno v primeru enostranske odpovedi s strani delodajalca iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti. V primeru sporazumne odpovedi zaposleni ni upravičen niti do odpravnine, niti do nadomestila za primer brezposelnosti. Bistveno bolj omejen je tudi pri morebitnem iskanju sodnega varstva. V primeru, ko se zaposlenemu s strani delodajalca ponudi denarno nadomestilo za sporazumni prejem odpovedi, se le ta obračuna kot osebni prihodek in se od njega odvedejo prispevki ter dohodnina. Kolikšno je neto izplačilo takšnega nadomestila si lahko izračunate preko obrazca na spletni strani: Racunovodja.com - Izračun plač 2020.

V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti je potrebno upoštevati tudi odpovedne roke, za katere mora delodajalec delavcu izplačati redne osebne dohodke. Zakonski minimalni roki (koledarski dnevi) v temu primeru so:

  • do enega leta zaposlitve pri delodajalcu 15 dni,
  • od enega do dveh let zaposlitve pri delodajalcu 30 dni,
  • nad dve leti zaposlitve pri delodajalcu odpovedni rok v trajanju 30 dni narašča za vsako izpolnjeno leto zaposlitve pri delodajalcu za dva dni, največ pa do 60 dni,
  • nad 25 let zaposlitve pri delodajalcu je odpovedni rok 80 dni.

Ob morebitni ponudbi finančnega nadomestila delodajalca za sporazumno odpoved mora delavec torej sešteti prihodke, ki jih prejme zaradi enostranske odpovedi s strani delodajalca: odpravnino, nadomestilo in osebni dohodek v odpovednem roku ter dobljeno vsoto nato primerjati s ponujenim zneskom po obdavčenju in plačanih prispevkih.


Informativni izračun odpravnine in nadomestila za brezposelnost:

Starost delavca: Št. let pri delodajalcu: Skupna delovna doba: Osnovna bruto plača:

 

Viri:

Sindikalna članarina je (mesečni) znesek, ki se preračunava v sorazmerju od plače zaposlenega. Je eden od redkih, a potencialno največji vir prihodka sindikatov iz katerega se izplačujejo stroški za delovanje in upravljanje sindikata, za plačevanje podpornih služb (pravna služba, računovodstvo, svetovanje), kot tudi za podporo članom v obliki solidarnostne pomoči ali kot nadomestilo za izpad prihodka ob stavki.

V Svobodnem sindikatu Slovenije, katerega član je tudi Sindikat A1 članarina znaša:

  • za zaposlene 1 % od obračunane bruto plače mesečno,
  • za upokojence 0,4 % od izplačane pokojnine mesečno,
  • za brezposelne 1 % mesečno od neto nadomestila, ki ga prejemajo za brezposelnost oz. 5 EUR letno, če nadomestila ne prejemajo,
  • za samozaposlene 1 % bruto od minimalne plače mesečno,
  • za študente 1 EUR mesečno oz. v enkratnem znesku 12 EUR letno.

Za zaposlene se v obračunano bruto plačo vštevajo vsi bruto prihodki: tako redno delo, kakor tudi nagrade, bonitete, 13. plača ipd. V znesek za obračun članarine se ne upoštevajo: regres, vplačila v dodatno pokojninsko zavarovanje (Premija DPZ - podjetje) in nadomestilo za prevoz na delo ter prehrano.

Preračunani znesek članarine se odvede od neto plače zaposlenega samodejno pri delodajalcu ob obračunu plače. V kolikor član sindikata želi, se lahko članarina plačuje tudi preko mesečnega trajnika na banki ali izjemoma preko položnice.

V perspektivi pomeni plačilo članarine približno eno neto plačo v petih letih in v kolikor sindikat s svojim delovanjem poskrbi, da podaljšanje delovnega razmerja zaposlenega za vsaj mesec dni v petih letih, ali za povišanje prihodka zaposlenega vsaj na ravni mesečne članarine, je članstvo v sindikatu na dolgi rok smiselno tudi s finančnega vidika.

Po drugi strani lahko rečemo, da je sindikat resnično edino združenje, ki v prvi vrsti skrbi za dobrobit zaposlenih, hkrati pa za svoje delovanje zahteva daleč najmanjši delež ustvarjenega kapitala. Če poleg sindikata pogledamo deleže kapitala na zaposlenega, delodajalca in državo oz. oblast vidimo, da v podjetjih na splošno približno 50 % vsega ustvarjenega kapitala pobere delodajalec oz. lastnik, približno 25 % država z dohodnino in ostalimi dajatvami, zadnjih 25 % pa se izplača zaposlenim, ki smo s svojim delom, znanjem in kreativnostjo pogosto edini oz. 100 % vir novoustvarjenega kapitala v podjetju.

Z 1 % od obračunane bruto plače tako sindikat prejme manj kot 0,25 % ustvarjenega kapitala v podjetju, hkrati pa lahko z gotovostjo trdimo, da opravi več kot 90 % vseh organiziranih aktivnosti in pogajanj za izboljšanje statusa in prihodkov zaposlenih. Četudi je torej včasih zaradi okoliščin nekomu težko plačati članarino, se članstvo v sindikatu zagotovo obrestuje in v marsikaterem primeru tudi finančno izplača.

 

  • Nahajate se:  
  • Domov